Pedro Lemebel: Strah me je, torero
Pedro Lemebel (21. 11. 1952 – 23. 1. 2015), čilski esejist, kronist in romanopisec, znan po kritičnem odnosu do avtoritarnega sistema, se je rodil v revni četrti Sanitaga. Prav revščina in družbene razmere so močno zaznamovale njegovo otroštvo in svetovni nazor: »Doma nismo imeli niti ene knjige, in če se je kdaj pojavil kakšen časopis, je bilo vanj zavito meso – od krvi omadeževan papir.«
Leta 1987 je soustanovil umetniški kolektiv Yeguas del Apocalipsis (Kobile apokalipse), ki je s številnimi odmevnimi in provokativnimi dogodki opozarjal na pravico do življenja, do spomina in seksualne svobode. Kot razkrit homoseksualec je bil izjemno priljubljen v LGBT-skupnosti in deležen velike podpore (pa tudi kritike) čilske levice in komunistov, ko je v svojih delih osvetljeval zatemnjeni, marginalizirani Čile in izpostavljal kočljive teme (homoseksualnost, transspolnost, prostitucijo, revščino), zlasti v mestnih kronikah, ki jih je objavljal v pomembnih časnikih in revijah. Njegov prvi roman, Strah me je, torero, je bil leta 2001 med najbolje prodajanimi knjigami v Čilu. Po njem je bil posnet tudi film.
Med političnimi nemiri osemdesetih let se osamljen transvestit zaplete v nevarno igro. Od življenja tepena, a nanj kljub vsemu navezana Tetka z vogala se preživlja z vezenjem za visoke sloje. Mlad aktivist Carlos išče skrivališče za tajne sestanke. Iz čiste ljubezni mu Tetka ponudi svoje podstrešje in iz čiste ljubezni mu vse bolj vdano pomaga. Tudi diktatorju Pinochetu v otroštvu ni bilo z rožami postlano, a ima kljub vsemu veliko razlogov, da je ponosen nase, čeprav mora prenašati klepetavo ženo, ki mu kar naprej kaj očita. Na srečo ima svoje gorsko zatočišče, kjer vedno najde ljubi mir – do dne, ko se njegova pot dramatično prekriža z njuno. Roman v radoživem, baročnem slogu proslavlja zmago čustev in erotike nad predsodki, pregradami in ozkosrčnostjo. Hkrati je ostra kritika dolgoletne vojaške diktature v Čilu.
Heinz Heger: Možje z rožnatim trikotnikom
Heinz Heger je psevdonim avstrijskega pisatelja Johanna (Hansa) Neumanna (1914–1978). Neumann, ki je bil homoseksualec, je bil med drugo svetovno vojno nemški vojak, od leta 1944 pa aktiven v nizozemskem odporu proti nacionalsocializmu. Knjigo Možje z rožnatim trikotnikom je napisal na podlagi stenografskih zapisov pogovorov, ki jih je imel z Dunajčanom Josefom Kohoutom (1915–1994) med letoma 1965 in 1967. Kohout je bil marca leta 1939 kot homoseksualec obsojen na šest mesecev zapora in je preživel večletno internacijo kot prisilni delavec v več nemških koncentracijskih taboriščih. Pri pripravi besedila za objavo ni sodeloval, prav tako ni želel, da bi svojci izvedeli za njegovo spolno orientacijo. Nekateri osebni podatki v besedilu se razlikujejo od njegove dejanske biografije.
Neumannovo literarno poročilo o doživetjih Josefa Kohouta iz let 1939 do 1945 je leta 1972 objavila hamburška založba Merlin. Gre za prvo obsežno pričevanjsko besedilo homoseksualca iz dobe nacionalsocializma, ki je doseglo širšo javnost. Knjiga, napisana iz prvoosebne pripovedne perspektive, je bistveno prispevala k osvetlitvi do tedaj še povsem tabuizirane tematike homoseksualnih zapornikov, ki so v nemških koncentracijskih taboriščih morali nositi rožnate trikotnike in so bili izpostavljeni posebnim oblikam mučenja. Postala je pomembna referenca za nastajajoče gejevsko gibanje v nemškem govornem prostoru ter neke vrste »klasika« taboriščne literature na temo homoseksualnosti. Prevedena je v številne jezike in je vplivala na dela drugih avtorjev kot sta Martin Sherman (na njegovo zelo odmevno dramo Rožnati trikotnik, po kateri je bil posnet film Bent) in francoski pričevalec Pierre Seel.
Saleem Haddad: Guapa
Prevedla: Suzana Tratnik
Guapa (2016) je romaneskni prvenec pisatelja Saleema Haddada, ki v časovnem razponu štiriindvajsetih ur pripoveduje o odraščanju mladeniča Rase, geja, ki živi v neimenovani arabski državi in poskuša zaživeti svoje življenje sredi političnega in družbenega vrenja. Podnevi prevaja za zahodne novinarke in novinarje, ponoči se v svoji sobi skrivaj sestaja z ljubimcem Tejmurjem. Neke noči ju zaloti Rasova babica, ki ga je po materinem skrivnostnem odhodu in očetovi smrti sama vzgajala. Istega dne Rasa zaskrbljeno išče svojega prijatelja Maja, aktivista in kraljico preobleke v skrivnem gejevskem baru Guapa, ki je bil aretiran v policijski raciji v stari kinodvorani. Rasa se sooča z izgubo ljubezni, preko spominov pa tudi s svojo identiteto in z družinskimi skrivnostmi. Ko se mora sprijazniti s propadom tako politične vizije v svoji državi kakor osebnih odnosov, je prisiljen poiskati korenine svoje odtujitve, da bi se vsaj poskusil umestiti v družbi, v kateri morda ne bo nikoli sprejet.
Arthur Rimbaud: Iluminacije. Matjaž Lunaček: Razsvetlitve
Rimbaud Iluminacij ni pisal tako strnjeno kot Obdobje v peklu, ki je nastalo v razmeroma kratkem času štirih mesecev, leta 1873. Sedaj je precej splošno sprejeto mnenje, da so nekatere nastale pred Obdobjem in druge po njem. S tem se je zamajala teza, da je bilo Obdobje slovo od poezije. V svojih zgodnjih pesmih in v Obdobju je bil Rimbaud odkrito oseben. Tudi brez biografskih podatkov bi se lahko iz teh pesmi rekonstruiralo dobršen del Rimbaudovih življenjskih izkušenj in podvigov. Z Iluminacijami je drugače. So bolj abstraktne in simbolične. Govorijo o človeku, ki je mnogo prebral (hitro je obvladal vsako knjižnico, na katero je naletel, najsi je bila privatna ali javna), preizkusil, izkusil marsikaj in iz vseh teh virov oblikoval uvide, ki so hiperresnični v svoji abstraktnosti. Teh pesmi ni mogoče osvojiti s prvim branjem. Zahtevajo vedno novo poglabljanje, ki je zaradi spremenjenih okoliščin in zavesti bralca vsakokrat drugačno. Zato Iluminacij ni možno prebrati in odložiti. Ja, tudi to je mogoče, a bo med prsti ušla njihova srž.
Pisane so izjemno gosto, brez redundance. Povezanost posameznih elementov se zdi na prvi pogled večinoma neobstoječa, kot na prvi pogled ne moremo doumeti zapletene matematične formule. Posebej pri višji matematiki določeni znaki pokrivajo velika polja kot na primer čas. Logika običajnega matematičnega računa se tu ne izide. Razlika je enaka kot med Newtonovo in kvantno fiziko. Mislim, da je to poglavitni razlog, zakaj te pesmi ne morejo zastarati in so vedno hipermoderne. Najbolj točna oznaka bi bila, če Rimbauda imenujem kvantni pesnik.
Za ubeseditve te vrste je nujno do potankosti obvladati jezik, kar je Rimbaud zmogel brez težav. Ob tem so neobhodni tudi široki razgledi po številnih področjih, ki jih je pesnik imel, saj je bil filomat. Njegova zvedavost se ni ustavljala le pri konkretnih znanjih, ki jih potrjuje znanost, temveč se je kazala tudi pri različnih zvrsteh umetnosti, predvsem pri literaturi, in na področjih onkraj umetnosti in znanosti, pri alkimiji na primer. Vse te vednosti je na izviren način uporabil pri svojih Iluminacijah. Po kakšnem vrstnem redu so točno nastajale, bom pustil vnemar, saj je vseh mogočih ugibanj v življenju že itak dovolj in preveč. Raje se bom posvetil njihovi zagonetni vsebini.
Svatava Antošová: Ne ubij me še
Prevedla Diana Pungeršič
Svatava Antošová (1957), osrednja češka lezbična pesnica, pripovednica in publicistka, v svoji eksperimentalni pisavi uveljavlja transformativno estetiko, čutno nazornost in polnokrvno erotiko.
Opravljala je najrazličnejše poklice, od leta 2009 je urednica literarnega tednika Tvar. Njeni pesniški začetki segajo v konec 70. let, ko se je s samizdati spuščala v češko literarno podzemlje in se uveljavila kot izostren glas bivanjske pristnosti in boja za posameznikovo svobodo. Iz tega temelja, v katerem vidno mesto zasedata patafizika Alfreda Jarryja in rokovska poezija, rastejo pesničini metaforično bogati, s (samo)ironijo prežeti, zvonki, močno ritmizirani verzi, v katerih neredko opazimo sledi nadrealizma in bitništva.
Pesnico, ki pri predstavljanju svoje poezije pogosto sodeluje z glasbeniki, z njimi pripravlja pesniške recitale in poezijo razširja v druge avdiovizualne platforme, zanima tako erotika telesa kot erotika duha. Samoiskateljski preplet ženskega in moškega lirskega subjekta je disharmoničen, kažoč na začarani krog podrejanja lastne spolne želje heteronormativni matrici, kar nujno vodi v samozanikanje in osamo. V slednji lezbična pesnica najde priložnost za pesem in osvoboditev: »Poezija me je uspela ponesti nekam dlje, onkraj zamejitev in omejenosti sveta, onkraj njegove ozkosti, minljivosti in ničevosti. Dala pa mi je še nekaj. Pomagala mi je ustvariti lasten svet. Ta, v katerem živim, mi nikoli ni bil dovolj. In še vedno mi ni.«
Monique Wittig: Gverilke
prevod Suzana Koncu
Monique Wittig (1935–2003) je bila francoska pisateljica, filozofinja in teoretičarka. Objavila je okrog dvajset romanov, zbirk kratke proze, dramskih del in esejističnih knjig. Njeno avtorsko delo, zlasti pa roman Gverilke (izv. Les Guérillères), prvič objavljen leta 1969, velja za enega najpomembnejših prispevkov na področju feministične in lezbične književnosti.
Gverilke – roman, ki bi ga lahko imenovali tudi ep – obravnava skupino posameznic, ki živijo na suverenem ozemlju, kjer patriarhalni pritiski nimajo svojega mesta. Avtoričina miselna in literarna inovativnost, ki sta ji s to knjigo prinesli tudi izjemno priljubljenost pri bralkah_cih, se nahaja v preobrazbi konvencionalnega boja v lingvistični boj, v prevzemu konvencionalnih jezikovnih kod in njihovo popolnoma novo strukturacijo, ki je pogoj za izgradnjo novega sveta. Ta knjiga predstavlja prelomni roman 20. stoletja o ustvarjanju in ohranjanju svobode, literarno moč pa oblikuje skozi feministično prizivanje zgodovinskega spomina, solidarnosti in aktivne družbenokritične drže.
Xan Phillips: Trup
prevod Nina Dragičević in Nataša Velikonja
spremna beseda Nataša Velikonja
“Piše o »družbeni smrti«, nevidnosti, o življenju v diaspori, izkoreninjenosti, praznini, pa tudi o celjenju te praznine, tudi z intimnostjo, ljubeznijo, sicer vselej obdano z zgodovino terorja, ali z zamišljanjem potencialnosti, denimo afriških kulturnih kontekstov, kot v pesmi Ti in jaz, če jih ne bi izkrivila, kot pravi Phillips, evropska manipulacija. Piše o vztrajnosti preživetja, kjer preživetje ni romantični koncept, temveč garanje, težaško delo. Trup je posoda za prtljago, pravi pesnik, je pa tudi razvoj; je travma, je spomin, je njuna manifestacija v jeziku … Xan Phillips nam v svojem presijajnem pesniškem jeziku ponuja perfektno izpisano nenaivnost do zgodovine. Dobrodošle_i v poezijo.” —Nataša Velikonja
Xan Phillips predstavlja vznikajoč glas mlajše generacije afriškoameriških LGBT+ avtoric_jev. Podpisuje se pod dve pesniški zbirki: Reasons for smoking (2018), ki je prejela nagradi Seattle Poetry Review in Gigantic Sequins, ter Hull (slov. Trup), ki je bila nagrajena z Withing Award (2021), nagrado Judith A. Markowitz (2020) in nagrado Lambda (2020). Zbirka predstavlja pesniško artikulacijo ranljivosti, ki jo oblikujejo sodobni rasizmi in transfobija ter njihova zgodovinska izhodišča. Zbirka Trup je zanesljivo eden pomembnejših in svežih pristopov k preživetveni vztrajnosti v prostoru, ki oboje, preživetje in vztrajnost, konsistentno odreka točno določenim družbenim skupinam.
