Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Noé Kiss : Inkognito jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org

Noé Kiss se je rodila kot Tibor leta 1976 v Kispestu. Od desetega do sedemnajstega leta je kot mlad talentiran nogometaš trenirala v velikem klubu Ferencváros. Po končani gimnaziji v Budimpešti je delala pri madžarski pošti kot raznašalec časopisov, pravi, da je takrat vzljubila pse in živali. Nekako tedaj, leta 1995, je prvič odšla na ulico v ženskih oblačilih, lasulja se ji je ujela v vejo in odletela z glave, a ji jo je uspelo hitro namestiti nazaj. Študirala je novinarstvo in sociologijo. Zdaj živi in dela v Pécsu kot tehnična urednica in skrbnica spletne strani revije Jelenkor.

Kiss sodi v mlajšo generacijo madžarske proze. S svojim pisanjem je ostro zarezala v madžarsko literarno in družbeno tkivo. Že prvi roman Inkognito, v katerem odkrito spregovori o svoji transspolnosti, je ne samo pretresljiva samoizpoved, temveč tudi odlično literarno delo. Spoznanje otroka v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da njegova spolna identiteta ni tipična, je bila za Kiss tesnobna izkušnja z veliko ponižanj. Pisanje je imelo terapevtski učinek, po odzivih bralcev pa je mnogim pomagalo, da so se laže sprejeli. Kiss zanimajo mejne, skrajne situacije. Ne samo tiste na osebni ravni, kar transseksualnost gotovo je, ampak je prepričana, da je vredno pisati le besedila, ki imajo objektivno težo – družbeni kontekst pisanja je vsaj tako pomemben kot umetniški. Roman je bil prvič objavljen leta 2010, druga izdaja pa 2016. 

Gabriella Gaál prevaja prozo in poezijo iz madžarščine (ki ne pozna spolov, kar je bilo pri prevodu tega romana še dodaten izziv). 

/ odlomek /

Trg se je zrcalil v izložbi blagovnice. Sonce je na steklo narisalo drevesa, avtomobile, hiše z nasprotne strani. Sonce se je iskrilo, vetrobranska stekla, luči, okna so se bleščala. Parkirišče je pokril prah, sivo je pobarval bok časopisnega kioska in zidove. Avtomobili so se vozili mimo izložb, lovili so se v mozaiku steklenih tabel. Ljudje so se ustavili pred izložbo, ogledovali so si znižano pohištvo, poletne sandale, slamnike, vrtno orodje, jedilne servise. Ogledovali so si svojo zrcalno podobo.

Potegnila sem se pod drevo, v senco. Skril sem se pred svetlobo, pred pogledi ljudi. Na poti proti blagovnici sem naletela na najstnici. Smejali sta se mi. Kazali sta name za mojim hrbtom, medtem pa lizali sladoled. Videl sem, ker sem se ozrla. Sram me je bilo med normalnimi ljudmi. Le plazila sem se dalje v podnožju hiš, vse do blagovnice. Potegnil sem se v senco, vsi so se izogibali klopi z vonjem po urinu. Nisem mogla brez sramu pogledati ljudem v oči.

Sedela sem dvajset metrov stran od vhoda v blagovnico. Na klopci brez naslonila, potegnjen v senco dreves. Vstati s klopi, obiti parkirane avtomobile, iti čez cesto, vstopiti skozi vrata s fotocelicami, iti, gibati se, zdelo se je nemogoče. Tudi domov nisem mogla, povsod so bili ljudje. Ženske ali moški, ne taki kot jaz.

Veter je ujel veje dreves, sence so poplesavale na kamnih. Sončni žarki so segreli asfalt, plastični omet na blagovnici se je talil. Suha svetloba se je zrcalila na predmetih, vzela jim je ostrino. Na vse se je spustila enolična, brezbarvna svetloba. V izložbi blagovnice se je iskril trg. V steklu sem videla odblesk svojega obraza. Pergamentasto kožo, blede ustnice, sivi zenici. Videla sem samega sebe. Zgrbljen na klopi sem čakal na primeren trenutek.

*

Zamišljena slika me drži ujetega, ne morem razvozlati njene skrivnosti. Z njo se zbudim, z njo grem spat, ženska na sliki me ne izpusti. Na konici njenega čevlja zabliska svetloba, umazano bel madež na črnem laku. V brleči svetlobi se mi zasveti obraz. Kot da bi se svetloba vžgala v kožo in naredila obraz neviden. Veter se okrepi, odpihne s slike moje oči, usta, nos. Slika kljub temu ostane pred mano.

Zvok klavirja, škripajoči tečaji, neznanci med vrati. Prepih zavihra skozi sobo. V hrbtu me trga, kolena se mi šibijo, počasni, globoki vdihi. Sence, obrazi brez obrazov. Ena, dve, trikotnik, štirikotnik, šesterokotnik, oktogon, oktaeder, oktave na klavirju, sivo rjavi madeži na moljevih krilih.

Ženska figura v izložbi blagovnice, lasje ji padajo po ramenih, svetlo moder pas ji obkroža boke. Svetleča zaponka, svetleča zapestnica v svetlečem prahu. Sandali 5 990 forintov, suknjič 12 900 forintov, zapestnica 2 490 forintov. Sončni žarki potegnejo okoli nje svilnato zaveso, njena lepota slepi bolj kot sonce. Asfalt puhti od vročine, ženska stoji pred izložbo, gleda se v ogledalu.

V senci zasveti moja bledoličnost. Iz sence pogledam v slepečo svetlobo, pred očmi se mi blešči, tema je pokopana in zatlačena za očesni jamici. Ženska se ovije v snope svetlobe, ženska sije, blesti. Zgrbljen na klopi izpovedati ljubezen neznanki, nemo, zmleti besede med zobmi. Izpovedati ljubezen ženski, ki se lesketa v izložbi.

Preštevati sence. Poslušati dalje škripajoče tečaje, šepetanje, odmeve, preganjati žensko na sliki.

*

Zgrbljena na klopi čakam primeren trenutek. Nebo je temno kot oglje, nad strehami hiš je temno modro, okoli zvezd črno kot oglje. Hladno bele zvezde svetijo na modro črnem nebu, ulične svetilke so rumeno bele pike v temi. Neonske črke utripajo, črikajo na boku blagovnice. Prosojni plastični senčniki, figure na horizontu, figure na mojem obrazu, blede ustnice, sivi zenici.

Hrošči se zapletejo v svetlobo, sem ujetnik besed, sem ujetnik domišljijske slike. Ženska figura v izložbi blagovnice sije, ovita v svetlobne snope. Izbrisan obraz, narobe zapet suknjič, zdrsnjen prsni vstavek, sama sem. Zvezda, sije, zvezde, sijem. Kdo je ženska na sliki, v izložbi blagovnice. Čigav obraz sveti v svetlobi luči. V čigavo uho črikajo neonske črke sladke besede. Čigavo ime šepetajo drevesne krošnje. Komu izpovedati ljubezen.   

Kolena se mi tresejo, veter, ki se vali po trgu, mi prodre do kosti. Iz oči mi kane solza, srce mi bije, utripa, pulzira. Ženska figura se zabriše v izložbenem steklu, toda prepoznam obraz, svoj obraz. Izpovedati ljubezen zgrbljeni ženski v izložbi, Tibor ljubi Noémi, Noémi ljubi Tiborja. Izpovedati ljubezen samemu sebi.

Na avtobusni postaji se izmenjujejo svetlobne reklame, blagovnica nemo straži nad trgom, zvok klavirja se zgubi v polmraku. Sam sem, zelo.

*

Iz oči mi je kanila solza, ko so tečaji začeli škripati. Molj je udaril ob lestenec in začel padati. Ležaji šripljejo, kazalec klikne, neznanci so med vrati. Megleno jih vidim, štiri figure v neonsko beli svetlobi. Prepoznam Évi, njena ročna ura se blešči, na nogavicah se ji prepletajo rombi. Vsi drugi, razen nje, so neznanci.

Stol škriplje, Evelin vstane od mize, Laca vdihne cigareto. Oblije me vročina, zavrti se mi, koleno zapičim v stranico fotelja. Ko bi se le lahko odklopila za trenutek. Ena, dve, tri, štiri, da bi lahko naredil nekajsekundni odmor, brez trepetanja, brnenja, resoniranja, škripanja. Minuto, ko mi živčnost ne bi stiskala srca.

Bivati, šest črk, navpično šest. ŽIVETI. Avtomobilska oznaka Romunije, dve črki, vodoravno štirinajst. RO. Tiskarska družina iz Gyome, štiri črke, vodoravno enaindvajset. KNER. Križanka leži na mizi. Na karikaturi je ženska v na pol odpeti bluzi, moški na pol med vrati, poanta šale je v sivo osenčenih kvadratih. Rešitev se lahko pošlje do dvajsetega septembra. Rok je že potekel, drugi oktober je, ura je dvaindvajset, triindvajset minut, štiriindvajset sekund. 

Med vrati vidim dekleti in fanta. Ali dva fanta in dekle. Ali žensko v izložbi. Ali sebe.