V Ljubljano prihaja zvezda ameriške lezbične literature Eileen Myles. Avtorica bo v sredo, 8. junija, ob 20. uri nastopila na festivalu Živa književnost v Ljubljani, pred Galerijo Škuc, Stari trg 21.

Eileen Myles (1949) se je rodila v Bostonu. Leta 1974 se je preselila v New York in se pridružila pesniškemu krogu St. Mark’s Poetry Project. Kot pesnica, pisateljica, publicistka in profesorica poezije živi v New Yorku. Izdala je 19 avtorskih del, urejala več pesniški revij ter postavila nekaj lastnih dram in performansov. Uspešni roman Inferno (roman pesnice) je izšel leta 2010, lani tudi v slovenskem prevodu pri Škucu. Je dobitnica več nagrad in štipendij, med drugim je za umetnostne potopise The Importance of Being Iceland  dobila štipendijo Warhol/Creative Capital. Leta 2010 je prejela Shelley Prize, ki jo podeljuje Poetry Society of America.

TRANSPORT

Kupila sem večjega
rožnatega tiča
zate
a potem
nisem
poklicala. Zdelo se je nujno
ti si visoka
in jaz te pogrešam
ves čas.

Rada pogrešam
zdi se mi
da gre bolj za
to. Zravnala
si se
kot velika mačka
a postrižena.

Ne maram
te videti takšne
zato ga bom le
zapičila
v tla.

Zamišljam si, kako letiš
naokoli
kakor starodavna umetnost
vsa zlata
ne boj se
ko te pokličem
bom nova

Želim ležati
s tabo
na peščenih hribih
in moč
sonca

Pogrešam svoj čoln
mimogrede
in iznenada
glas
utihne

Prevedla Suzana Tratnik

Inferno je poetski roman in hkrati literarizirani, metafikcijski spomin na avtoričine začetke pesnjenja in iskanja svojega mesta v zdaj že mitskem umetniškem svetu New Yorka v sedemdesetih, ko so tam delovali in se družili mnogi, še neznani umetniki in/ali današnje rokovske zvezde, denimo, glasbenici Patti Smith in Debbie Harry ali pesnik James Tate. Eileen Myles opisuje, kako je bilo razvijati se v samosvojo pesnico v tistem krasnem njujorškem peklu, če izviraš iz delavskega razreda in provincialnega katoliškega okolja v Bostonu, pa če si še ženska brez denarja, ki poleg veščine pisanja odkriva tudi svojo lezbično identiteto. Mlado dekle se brez prave izobrazbe in delovnih sposobnosti ter z nejasnim zavedanjem o pesniškem daru preseli v veliko mesto, ki jo med dvajsetletno drzno ali pa nevedno hojo po robovih skorajda prežveči in izpljune. Toda prvoosebna pripovedovalka črpa moč prav iz svoje obrobne pozicije in spominov na vse učitelje in učiteljice poezije ter sopotnike in sopotnice na njujorški umetniški sceni, ki so jo naučili, kako se z besedo približati svetu, predvsem pa sami sebi. Myles intimne spomine inovativno prepleta z družbenokritičnimi komentarji in s filozofskimi premisleki o pomenu umetniškega ustvarjanja.

/ odlomek /

Zadnjica moje profesorice angleščine je bila tako lepa. Popolna in okrogla, medtem ko je stala pred tablo in pisala kakšno pomembno besedo. Realnost ali morda iluzija. Odprla je vrata. Z vsakim gibom rok in dlani je občuteno, a silovito pisala črke, namenjene našim očem, vmes pa rahlo stresala zadnjico. Še nikoli prej se nisem učila od ženske s telesom. Nekaj počasnega, grozljivega in tlečega se je dogajalo v meni. Stala sem na predgorju nebes. Odprla je vrata.
Pri predmetu svetovne književnosti Eve Nelson nas je bilo veliko takih, ki smo hodili v katoliško šolo. Nihče ni bil kaj prida drugačen med osemnajstletnimi otroki, ki so med odraščanjem hodili na blagoslavljanje plovbe, hupali in pili pivo, hodili na tekme ekipe Sacred Heart proti Our Lady. Skorajda nihče v razredu ni bil kaj prida drugačen. Meni se je zdelo, da so vsi živeli v pretežno katoliškem svetu. A tiste med nami, ki nismo poznale ničesar drugega – me smo bile še posebej opazne. Ko se nam je utrnila misel, vznemirljiva misel, smo se oglašale: Sst. Sst. Kakor gnezdo kačic. Mislile smo: »Sestra.« Sestra, ozri se name. Pokliči me zdaj.
Eva Nelson je poučevala o Pirandellu. Kar pravzaprav tukaj obravnavamo: in tedaj se je obrnila k nam s svojimi čudovitimi prsmi. Vem, da si ženska začne kupovati drugačno garderobo, ko začne učiti v šoli; garderobo, ki je malce drugačna od njenega vsakodnevnega jaza. Da se pokaže svetu. Na primer, pozneje v tistem semestru sem šla na zabavo v njeno hišo v Cambridgeu, ona pa je v moževi srajci sedela na kavču. To je bil lep in zadržan mladenič po imenu Gary, on je bil ta Nelson in ona je nosila njegovo srajco in njenih prsi se sploh ni dalo videti, vendar je imela tudi kolekcijo puloverčkov iz džersija, rumenorjave in breskove, bledo zlate in enega zares belega, se mi zdi. Na splošno se je oblačila v sončne tone – nič hladnega, nič modrega. Nič podobnega zračnim hlačam neba, temveč vroči in zadržani sončni toni in njene prsi so bile tik pred menoj in gledala sem njen obraz in vedela, da sem živa.
Preko svojih najljubših televizijskih oddaj sem že začenjala spoznavati, da so stvari lahko rahlo drugačne – ali popolnoma drugačne, tako kot lahko moški svojega dnevnega četrtaka vrže na pult časopisne stojnice, ki tam pristane le zato, ker se je odbil od vseh drugih sijočih kovancev in obstal na robu. In ves ta dan je moški lahko slišal misli ljudi na ulici, svoje žene in svoje tajnice, celo svojega psa. Bilo je noro in naslednje jutro je spet vrgel kovanec. Hej, je rekel navadni Jožek, ki mu je vsak dan prodal časopis. Neki moški je to naredil včeraj in bil sem – hej, ti si ta moški. Obraza obeh moških, prava človeška obraza sta se povečala in glasba, ki je dotlej sploh nisi zaznala, glasba je utihnila. Hej, ti si ta moški. Ja, jaz sem ta.

Bilo je nekaj res prikritega v otroštvu. Mislim, da je to bilo zaradi nun.  S svojimi pokrivali v obliki četrtinke sladoleda, s črnimi, z debelimi in valujočimi haljami, ki so drgnile površino šolskega dvorišča in naoljena lesena tla v moji šoli, so nune ogradile svet s prištevnostjo in z bogom. Pravila so tekla gor in dol po koledarju, noč in dan, in podnevi sta bila nebo in svet pravili – postavljeni od boga, so rekle nune.
Eva Nelson je imela fantastične prsi, ki so poskakovale ob njeni razlagi o modernosti, brezizhodnosti, nedoločenosti, bremenu negotovosti in možnosti za nekaj drugega – da bi vse to lahko bile sanje. Če je met kovanca lahko sprožil hudournik večglasne radosti – no, potem so to bile morda sanje. Nismo vedeli, nismo mogli vedeti, tako je bilo naše stanje.
Naslednja knjiga, ki jo bomo brali, je rekla in za trenutek zatemnila eksistencializem, je veliko starejše besedilo. Je del tradicije, vendar zelo sodobna knjiga, precej politična. Ljubko se je zaiskrila, ko je bila pametna, kar je bila zmeraj. Ni pa preveč pametovala, ni te mlatila z besedami. Samo nekako se je spoprijateljila z nami, kakor z volkovi, toda verjela, da so volkovi dobri in tudi učljivi. A bila je iz New Yorka, bila je Judinja in že rodila se je inteligentna. Bila je svetlolasa. Vsi Judi so svetlolasi. Nisem vedela. Toliko vsega se bom še naučila. Včasih je bil njen pulover iz džersija skorajda zelen, a to je bil najtemnejši odtenek.
Dante zares ni mogel na noben drug način govoriti o svojem času, razen s pesmijo. Pekel je močno zakodirana pesnitev. Ne zaradi cenzure, temveč zaradi nečesa drugega. To je bila doba, niti ne satire, marveč alegorije. Ta prepričanja so bila pričvrščena v strukturo pesnitve kakor okna v cerkvi. Njene oči so utripnile. Oh, moj bog.
In dala vam bom namig. Premolknila je med govorjenjem, da bi se lahko vsaka poved prijela v naših mislih. Pa ni bilo, da bi nas imela za zabite. Lahko sem čutila, da so se njene oči srečale z mojimi. Nisi zabita, Eileen. Poznala me je. In to je bil najboljši trenutek od vseh. Pred vsemi dogodki, ki bodo nepreklicno spremenili moje življenje, sem čutila, da me je že poznala. Sedela sem pri njeni uri na Aveniji Columbus v stavbi Salada Tea v Bostonu na torkovo popoldne in bila sem videna – pred besedami, pred čimerkoli. Premolknila je in počakala, da nas besede dohitijo. Imeli smo čas.

Hočem, da vsak od vas napiše Inferno. Razred je zastokal. Bil je le njegov čas. Ta je vaš. Nasmehnila se je.

Zdaj je bil naš. Ji bom že pokazala svoj pekel.

Pot domov je bila najbolj naporna. Živela sem v Arlingtonu, ki je bil resda zelo blizu Bostona, a verjetno se vam že svita, da je bil tisto drug svet. Vsa tista svetloba je poplavljala mojo glavo in jo zapuščala, v umazanem mestu, kamor sem hodila na predavanja, in potem sem šla domov. V bistvu sem se ali potikala, dokler ni bila prosta Louise, tista punca iz Lexingtona, ki sem jo pravkar spoznala, ali pa sem šla sama na T. Čim sem se odpravila domov, sem postala depresivna. Tako je prihajalo slabo počutje, in če sem hotela prevoz, sem morala počakati in se iz trenutka v trenutek počutiti bolj grozno, ali pa sem se kar odpravila na turobno pot nazaj.
Boston je bil iracionalen. Arlington Street vsa našopirjena in svetla, s steklom in temnimi cerkvami. S tramvajem si šlado Park Streeta. Tam si stala in na stenah podzemne železnice gledala perorisbo Bostona. Boston ni bil za Boston. Zakaj bi si želela gledati sliko kraja, v katerem si bila. Boston je prežal. To ni bil noben kraj, kot se mi je zdelo. Ljudje so prišli sem.
Na tramvaju so bili vsi stari in utrujeni. Skočila sem ven pri Parku, vsak korak je bil težek kakor pod vodo, do rdeče linije, in tam sem stala in čakala, da grem na Harvard Square. Avtobus za Arlington je bil največji poraz. Sploh ni bil od kolidža. Avtobus je obračal pri Pohištvu Gordon, peljal mimo gasilskega doma, kjer je vozil vse moje življenje. Hodila sem naprej po Swan Placeu kot otrok in toliko vsega se je dogajalo v moji glavi. Bila sem svetloba.

Moja družina je spominjala na življenje s krutimi mačkami. Ko si vstopila, se je kdo obrnil. Oh, ti si. Tako sem čakala na noč, ko sem lahko bila sama in delala.
A boš luč pustila goreti? Mama je stala v nočni srajci in mežikala vame. Samo še malo, sem rekla. Mar ni vedela, da je bila to moja pisalna miza? Bila je bela in rjava, rjava je bila iz laminata, hladna. Včasih sem v skrajnem obupu položila lice na mizo, kot da bi ta bila človek. Hotela sem prebuditi svoje možgane in biti ljubljena. Rjava je bila iz umetnega lesa in tam je bila košara z ne-tako-dobrimi jabolki in je v glavnem stala na moji pisalni mizi v mojem svetu, v študentski noči, in jaz sem jedla jabolka in kuhala črno kavo in razmišljala.
Torej sem morala napisati pesem. Dante je ustvaril to, čemur se reče terza rima, kar pomeni, da je vsaka kitica trivrstična. In potem je bila seveda še vsa ta stvar z rimo. Ko sem bila v osnovni šoli, sem lahko napisala pesem o čemerkoli; to sem kratko malo znala početi. Bila sem kot kakšna šaljivka in razvedelo se je, kaj zmorem, in mularija me je prosila, naj povem pesem. Kaj pa o njej? Kakor neko dekle v skavtski uniformi na drugi strani ulic. Skavtinja, skavtinja, oblečena v zeleno / nikoli ne misli opolzko …

Nisem razumela, zakaj naj bi bilo to tako težko. Mar niso vsi katoliki preštevali in merili s svojimi telesi, ves ljubi dan, vedno znova? Poezija je bila zdaj verjetno drugačna. Zato ker Eva Nelson razmišlja o celem svetu. Zato bi verjetno lahko vključila Eldridgea Cleaverja, Teddy Kennedy pa je svojevrsten bedak, torej bi ji morala dati vedeti, da kratko malo ne maram nikogar, ki je katolik. A nisem tako enostavna. William F. Buckley je kar bister …

Toda pesem. Poživljajoče. Tipkanje je bilo vedno najtežji del. Papir je bil tako mehek in lepljiv, mali korekcijski listki so bili vedno videti lepše kot stran z malimi črkami, ki so frlele naokoli. Mislim, da še nikoli prej nisem natipkala pesmi, zato se je bilo težko vrniti točno na levo stran, ker je moj pisalni stroj Royal drsel.
Vendar sem znala, ker sem narisala zemljevid pesmi in uporabila tudi prste za štetje, in bilo je prav in zvenelo je dobro in pesnica je bila utrujena in jaz sem bila utrujena in sem čula vso noč.
Eileen, a nisi šla spat?
Spomnim se, da sem se počutila nekoliko utrgano, ko sem videla, da so vsi odlagali svoje pekle na mizo Eve Nelson. Napisali so spise. Oh, moj bog. A sem naredila kaj narobe. Zame je bilo enostavno, da sem se šla igro: to sem počela leta. Če sem v šoli le lahko risala ali pisala, izvajala dramsko igro ali kaj takega, sem to naredila – kot poseben projekt. Nune so mislile, da sem malo retardirana, in butcu je bilo dovoljeno biti drugačen, če je bil tiho, in tako nisem pogrnila.
Če si takrat naredil kaj posebnega, se je čas ustavil in lahko si sanjal. Kar sem sovražila pri odraščanju, je bilo to, da so vsi hoteli, da se zbudiš in si pozoren. Mene je samo skrbelo, skrbelo me je ves čas in to se je kar naprej slabšalo. V šoli naj bi šlo za knjige, tvoje delo naj bi bilo razmišljanje, in sanjarjenje mi je dalo zelo veliko upanja, a kaj, če sem se motila. Bilo mi je slabo in o tem sploh nisem govorila v Louisinem corvairju, ki je vijugal okoli Fresh Ponda, navzgor po Route 2, in bila sem doma.

Prav, in nasmehnila se je. Eva Nelson je bila danes videti posebej srečna. Tu in tam je nosila medaljon, in danes ga je imela. To je nekaj pomenilo, sem domnevala. Medaljon je razdelil njene prsi, nisem mogla gledati. Kljub temu je nekaj pomenilo. Študenti so še vedno vstopali. Videti je bila, kot da bi imela skrivnost, presenečenje. Kot da bi lahko nekaj dobrega povedala. Gibala sem se skupaj s prostorom. Bila je pomlad.
Danes vam bom vrnila spise. Nekaj jih je bilo zelo impresivnih. Zdaj sem zagotovo dobila občutek o vaši političnosti, živimo v trenutku, ki je veliko kompleksnejši od Dantejevih časov, zato mislim, da ste vsi po svojih najboljših močeh poskusili prirediti svet, ki ga poznamo. Mislim, da je bilo težko. Bilo je, kot da bi nas dražila. Nekateri so se smejali, kot da bi samo oni razumeli šalo. Jaz nikoli nisem bila oni. A sem veliko čutila.
Nekdo je dejansko napisal pesem. Eileen, bi mi dovolila, da jo preberem razredu?
Bili so trenutki, ko sem se počutila dobesedno utopljeno v življenju. Ko so okoliščine pripeljale do trenutka, tako polnega možnosti, tiste možnosti, ki je nikakor ne moreš razumeti. Kakor da bi bil to ti v svoji koži, še naprej dihaš, sediš – drugi sedijo okoli tebe. Eden ali dva se nasmehneta in se obrneta. Ljudje, ki jih poznaš. Spomnim se, da se je Arlene nagnila k Leeni, kakor da bi še ona vedela, da je vrglo pokrovko z mojega življenja.
Pa vendar bom šla domov. Večerjala bom v Arlingtonu in brat in sestra se bosta obrnila, ko bom vstopila v sobo, oh, ti si. Vrgla se bom na kavč in popevala zraven svojih najljubših napevov. Zaprla bom oči. Pela bom zraven. Morda bom šla v šolo za podiplomski študij. Za vikend se bom napila, srečala koga lepega, se verjetno mečkala. Rada sem se poljubljala. Rada sem se izgubljala v pijanem objemu. Nekdo drug, da bi čutila, da bi se lahko spremenila v to, se izgubila v trenutku nepazljivosti. Nekega dne me bo poljubila ženska. Kar sem celo čutila. Morda ne bom vedno živela v Bostonu. Potovala bom. Moje življenje se bo spremenilo. Vse podrobnosti mojega življenja so bile v natančnem redu, pa vendar sem se spotikala med njimi – raztreseno, kakor da bi me zajel ogromen val in me vrgel z ladje, da sem se zbudila ali sanjala ali sem bila mrtva, nisem vedela – ne, nisem mogla govoriti.
Ne spomnim se, da je brala. Spomnim se, da je brala mene. Spomnim se, da je brala mojo pesem. Spomnim se, da je držala nekaj, kar sem napisala jaz, sijoč list, moj, ki se je zvaljal iz žalostnega pisalnega stroja na kuhinjski mizi na številki 33, Swan Place. Oče nam je dal tisti pisalni stroj, še moj ni bil, bil je naš, družinski. Postal bo moj, ko bom odšla od doma. Sem že odšla in bi ga vzela s seboj, a zdaj so vsi v razredu sedeli in poslušali Evo, ki je stala tam in brala moj inferno. Valovi so nenehno prihajali.
Morali bi se pogovoriti, Eileen. Morda bi se lahko zmenili za srečanje. Bila sem kakor mutast pes. Pesem sem ji iztrgala iz rok in odšla na hodnik. Lahko vidimo svoj obraz, kako stoji v dvigalu, skupaj z mnogimi drugimi obrazi, ki gledajo ven. In na vlaku in naprej po ulici sem se smejala in smejala.
Ker sem se lahko poznala, to je vse. Kaj lenobnega bi lahko vedno naredila, ker sem bila tepka in nisem bila normalna, toda posebnega … nekaj norega – morda bi bila lahko to moja služba? To misel sem imela samo za hip, tanka svetloba, nakar je ni bilo več.

Roman je prevedla Suzana Tratnik.