V četrtek, 24. 10. 2024, ob 19.00 v Mestnem muzeju Ljubljana odpiramo razstavo Prostori gibanja LGBT skupnosti v Ljubljani. Soavtorici razstave − Corinne Brenko, kustosinja Mestnega muzeja Ljubljana ter Suzana Tratnik, pisateljica in aktivistka – poskušata z razstavo odgovoriti na vprašanje, kako si je LGBT-gibanje v zadnjih štirih desetletjih prizadevalo za lastne prostore refleksije, socializacije, upora in ustvarjalnosti, kar je bilo pred prebojem novih družbenih gibanj tako rekoč nepredstavljivo. Razstavo spremlja katalog z besedili, ki jih podpisujejo Corinne Brenko/Tina Fortič Jakopič, Mitja Blažič, Nina Dragičević, Marina Gržinić, Linn Julian Koletnik, Roman Kuhar, Maja Lukanc, Suzana Tratnik, Nataša Velikonja in Metod Zupan.

Razstava pred obiskovalca_ko z dokumenti, predmeti in pričevanji prinaša zgodbo, kako so vse od začetkov dejavnosti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pionirski posamezniki in posameznice ter skupine premikali meje družbenih norm in kot civilno gibanje nepreklicno zaznamovali urbano ljubljansko okolje in širšo regijo. Na zemljevid Ljubljane so zarisali fizične in mentalne prostore delovanja in srečevanja – in nekaj teh prostorov poskušamo rekonstruirati na pričujoči razstavi. S predmeti, umetninami, fotografijami, dokumentacijo, transparenti in drugim gradivom z aktivističnih akcij, s katerimi so pripadnice_ki LGBT-skupnosti izražale_i svojo neomajno aktivistično držo, razstava nagovarja k refleksiji prehojene poti med marginalizacijo in emancipacijo ter izpostavlja pomembne kulturne in politične mejnike, ki so pripomogli k družbenemu razvoju, tako z vidika ozaveščanja kot tudi z vidika kulturnih in političnih bojev za dostojno življenje vsake_ga posameznice_ka, ne glede na osebne okoliščine.

Festival Magnus leta 1984, začetek organiziranega gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji
Homoseksualna razmerja so bila v srednjem in novem veku na Slovenskem prepovedana in pogosto so bile zanje predvidene hude kazni. V obdobju socializma je Jugoslavija – in z njo Slovenija kot njena najbolj liberalna republika – doživljala postopno spreminjanje spolnih norm. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je odnos do spolnosti začel liberalizirati, vzporedno s trendi v zahodnih liberalnih demokracijah in na socialističnem Vzhodu. Leta 1977 je Slovenija kot prva republika v bivši Jugoslaviji dekriminalizirala sporazumne homoseksualne odnose med moškimi.

Pomembna prelomnica se je zgodila leta 1984 s prvim festivalom Magnus, ki ga je pod naslovom »Homoseksualnost in kultura« organiziral ŠKUC-Forum. Ta dogodek danes štejemo za začetek organiziranega gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji in v takratni Jugoslaviji. S tem festivalom je skupnost vstopila v javni prostor in se začela uveljavljati kot relevanten in enakovreden del družbe. Poleg demokratičnih vrenj in novih civilnodružbenih gibanj je osemdeseta leta zaznamovala tudi epidemija aidsa. Po prvem primeru okužbe v Jugoslaviji leta 1985 je ozaveščanje o tej bolezni postalo sestavni del slovenskega gejevskega aktivizma. V aktivizmu so namreč prepoznali večplastno nevarnost HIV-a in aidsa kot zdravstvene grožnje, ki jo bremeni tudi dejavnik družbene stigmatizacije.

V tistem času si je skupnost prizadevala tudi ustvariti varne in trajne prostore srečevanja, druženja, podpore in organiziranega zagovorništva: na Kersnikovi 4 so imele do leta 1997 svoje prostore prve lezbične in gejevske organizacije, v klubskih prostorih K4 pa so potekali legendarni nedeljski gejevsko-lezbični večeri. Leta 1993 je skupnost z zasedbo vojaškega kompleksa na Metelkovi pridobila možnost neprekinjenega delovanja. Ustvarjala je tudi živahno medijsko krajino, ki je omogočala kroženje pomembnih informacij in beleženje zgodb in bojev skupnosti ter ponujala druge perspektive, ki so kljubovale stereotipnim reprezentacijam (ali molku) osrednjih medijev.

A kljub prizadevanjem, da bi homoseksualnost postala del javnega diskurza, je bila homofobija še vedno močno razširjena. Kajti skupnost in posamezniki_ce  so še vedno doživljali nasilje (fizično, verbalno), k čemur so pripomogli tudi dolgotrajni procesi za pravno priznanje pravic LGBT-oseb. Na poskuse marginalizacije, ustrahovanja in izključevanja se je skupnost odzivala kreativno in solidarno. Ko leta 2001 dveh gejevskih pesnikov in aktivistov niso spustili v ljubljanski lokal Cafe Galerija, je ta dogodek postal povod za organizacijo prve parade ponosa leta 2001, polemika glede izbora dreg skupine Sestre za nastop na Evroviziji leta 2002 pa je bila priložnost, da se tudi mednarodno javnost opozori na stanje LGBT-populacije v Sloveniji.

Vse od ustanovitve gibanja v osemdesetih letih so namreč aktivistke_i poskušale_i doseči, da bi bila v predloge za razširitev jugoslovanske ustave – in pozneje nove ustave samostojne države – spolna usmerjenost uvrščena v kontekstu prepovedi diskriminacije in torej enakopravnosti. LGBT-posamezniki_ce, skupine in organizacije so desetletja dosledno predlagali primerne zakonske ureditve, ozaveščali javnost in zahtevali spremembe. Pomemben dosežek se je zgodil 16. junija 2022, ko je ustavno sodišče Republike Slovenije določilo, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol. V skladu s to odločitvijo je Slovenija postala prva postsocialistična država v Evropi, v kateri se lahko istospolna_i partnerja_ici formalno poročita in skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji, kot veljajo za raznospolna zakonca. Nerazrešeno pa ostaja vprašanje pravnega priznavanja spola za transspolne osebe, torej postopek spremembe osebnih dokumentov tako, da ustrezajo spolni identiteti osebe.

40 let LGBT gibanja
Razstava je del celoletnega zaznamovanja zgodovinske prelomnice, in poteka v partnerstvu Mestnega muzeja, Društva ŠKUC, Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter v sodelovanju z drugimi področnimi organizacijami. Info o dogodkih: https://40lgbt.si