Nataša Velikonja: Prostor sred križišč (Škuc Lambda, 2021)

Nataša Velikonja (1967) se po udarni zbirki Preveč vljudna tokrat vrača v zavetje intimnejše poezije, a se je loteva skozi novo perspektivo iskanja ljubezni v kaotičnem urbanem okolju, prepredenem z nepomembnimi, krhkimi vezmi. Zbirko Prostor sred križišč sestavlja sedem sklopov, ki so zastavljeni konceptualno in zarišejo jasen dramaturški lok od začetne bojazni, da se »ljubezenske zgodbe vedno končajo«, do sklepnega spoznanja, da »ljubezen ni osama«. Ko se prvič srečamo s pesniško subjektko, se zdi odčarana, celo izgubljena in prestrašena, saj se med verze plazi slutnja samote sredi množic (»živim v družbi, / pišem o samoti«). Vseeno se v drugem sklopu začne odpirati dvojini in obenem izkazovati ranljivost (»odpišem, da kadim in pijem kavo in gledam stolpnico tule čez / in upam, da se lahko pozdravim samo od tega, / odpiše, človek se pozdravi točno tako«). Ljubimki se najdeta na prelomu med bolečino in upanjem, zdravijo ju nežna, mehka medsebojna dejanja, kot je prinašanje kave in posladkov – čeprav na videz neznatna, še kako nujna. Počasi si ustvarjata lasten prostor sred križišč, kjer bosta lahko v miru in brez slabe vesti zrli v oči ljubezni. Vseeno se v tretjem sklopu govorka za hip vrne v družbeni kontekst, ob tem pa priznava, da je vedela, da bo vseskozi preveč vljudna – s tem prejšnjo zbirko pozicionira in tudi že prestane. V osrednjem delu zbirke se dogaja prebolevanje preteklosti, v kateri je gneča, da bi nastal prostor za novo. Po razgaljenju sledi izgubljenost, ko »ni več nikogar, da bi ga objela«, a se v naslovnem sklopu nad to povzdigne, da bi našla pot do nje (»hodim morda prav k tebi«). Odnos se nadalje razvije do skupne selitve odhoda v eksil v zadnjem sklopu, ko skupaj sredi družbe najdeta miren kotiček samo zase in govorka pove, da lahko »kadarkoli odpreva vrata«. Prelepa sodobna serenada, zasidrana v močno poetiko Nataše Velikonja, nas s svojim tekočim in gibkim slogom zaziba v prav posebno ljubezensko izpoved, v kakršno po navadi ne dobimo vpogleda, če ni naša lastna; vrata se namreč rahlo odškrnejo in postanemo neslišni in spoštljivi opazovalci miline sredi kaosa vrvečih križišč.

Veronika Šoster

Iván Monalisa Ojeda: Ista štimunga, forever (Škuc Lambda, 2021)

Iván Monalisa Ojeda se je rodil ob koncu šestdesetih let v južnem Čilu in odraščal pri jezeru Llanquihue. Študirala je gledališko umetnost na Univerzi v Santiagu, po diplomi pa je šla živet v New York. Poleg kratkih zgodb piše članke za revije ter gledališke igre. Je tudi performerka. Letos je izšel angleški prevod njenih zgodb Las Biuty Queens, s predgovorom Pedra Almodóvarja, v kinematografe pa je prišel dokumentarec Monalisino popotovanje, režiserke Nicole Costa. Zase ima najraje zaimek on/ona, saj se prepoznava tako v moškem kot v ženskem spolu.

Ista štimunga, forever, njegova oz. njena prva zbirka kratkih zgodb, je oda prijateljicam noči in nočnim pticam New Yorka, zlate jame barov, klubov, sosesk in stanovanj, kjer transvestit ponudi nekaj utehe smrtno bolnemu nesrečnežu, ki živi z mačko, in transseksualec naredi napako, ko se zaljubi v svojo stranko; kjer en spolni delavec išče navdih za pisanje v »Tini Turner«, drugi pa postane ljubimec in očetovska figura soseda razpečevalca; kjer ena priseljenka očisti stanovanje pozabljeni legendi scene, druga pa zasluži na tisoče dolarjev tako, da zasužnji bogatega poslovneža, ki je v svojem vsakdanu navajen ukazovati drugim.

S slogom, ki je prav tako natančen in osredotočen, kot zahteva preživetje v velemestu, nam fluidnost teh zgodb razkriva, da za zakonom denarja – za tarifami in napitninami, za poživili in prekrokanimi nočmi – plapola večbarvna, zabavna in večjezična zastava tistih, ki se složno, pa čeprav vsaka po svoje, zoperstavljajo takim in drugačnim nevarnostim.

Podnaslovni in književni prevajalec Luka Pieri je v italijanščino prevedel izbor kratkih zgodb Suzane Tratnik z naslovom Massima discrezione. Med drugim je sodeloval pri ustanovitvi revije Narobe, za katero je pisal filmske recenzije ter prispevke s področja glasbe in književnosti. V slovenščino je prevedel uspešnico Ordesa nagrajenega španskega pisatelja Manuela Vilasa ter hvaljeni knjigi Izbira in Dar priznane psihoterapevtke in predavateljice, ki je preživela holokavst, Edith Eger.

Nataša Velikonja: Poezija še vedno ni luksuz (Škuc Vizibilija, 2021)

Knjiga z naslovom Poezija še vedno ni luksuz sociologinje, pesnice, esejistke in prevajalke Nataše Velikonja predstavlja nabor njenih razprav, esejev in kolumn, objavljenih v zadnjih letih v različnih literarnih in drugih medijih v Sloveniji, skupno šestnajst prispevkov. Njihova skupna točka je ukvarjanje s sodobnimi vidiki literature, literarne produkcije in percepcije v presečišču z vprašanji o literarni, pa tudi družbeni robnosti oziroma središčnosti, partikularnosti oziroma občosti različnih literarnih naracij. Poseben poudarek je na analizi družbene in umetnostne pozicije sodobne homoseksualne literature.

Gre za šesto esejistično zbirko Nataše Velikonja. Spremno besedo h knjigi je prispevala pesnica, skladateljica in sociologinja dr. Nina Dragičević, ilustracijo na naslovnici pa ilustratorka Samira Kentrić.

Nataša Velikonja je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka. Objavila je sedem knjig poezije ter šest knjig esejev in znanstvenih razprav. Od leta 1995 ima status pesnice / književnice, kritičarke na področju umetnosti in prevajalke, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS. Je članica Društva slovenskih pisateljev, sicer pa deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado, v letu 2018 pa z mednarodno literarno nagrado Kons.

Tom Veber: Do tu sega gozd (Škuc Lambda, 2021)

Pesniška zbirka Toma Vebra Do tu sega gozd je nastala v času, ko so temeljne človekove svoboščine in pravice ogrožene in zamejene. Utesnjenost in iskanje poti za dostojno življenje v temelju določata njegov pesniški glas, ki pravi »lahko se premikam / lahko sem svoboden / pa čeprav / le od meje do meje«. Ker se zaveda, da posameznik nima dovolj moči, da bi spreminjal meje in širil prostor demokratičnega sobivanja, se obrača k soljudem. Drugi, ki jih nagovarja, so njegovi ljubimci, mama, babica, pesmi pa se razpirajo tudi govorici drugih slovenskih in tujih pesnikov, francoskega slikarja in slovenskih strokovnjakov za protikoronske ukrepe.

Pesmi slikajo sodobno družbeno realnost, toda njihove teme so večne: posameznikova identiteta, ljubezen, erotika in nasilje. V središču je homoerotična ljubezen, včasih nazorno poltena, spet drugič skrivnostna in hrepenenjska. Ker ljubezen ne pozna meja, v pesmih prav vsak bralec lahko odkrije odtenke lastnega čustvovanja in čutenja, toliko bolj, ker avtor uporablja izredno bogat emocionalni register in se ne sramuje razkrivanja svoje zasebnosti.

Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestezije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni. Z njimi bralca predrami iz otopelosti, v katero ga sili neoliberalna propagandna iluzija, ki zakriva resničnost homofobnega in do vseh marginaliziranih skupin vse bolj sovražnega sveta. Vebrova poezija noče biti udobno zatočišče, ampak je neposredna zato, ker tudi od bralca terja kritično držo.

Velikokrat se Vebrove pesmi gibljejo na čutnem in spoznavnem robu, saj ne pristajajo na svet, kakršen je, ampak ga želijo razpreti novim možnostim. »Morda bi ljubil drugače / v drugem jeziku,« se sprašuje pesnik in s tem, ko ljubezen in medčloveške odnose osvobaja utečenih konvencij in dogem, nagovarja tisto najbolj ranljivo v nas in nas poziva k skupnemu trudu za drugačen, boljši svet.

Igor Divjak