Avdiovizualni umetnik in fotograf Iztok Klančar se v svojem novem delu ukvarja z izgubo nočnega življenja, predstavljeno iz gledišča queer skupnosti v Amsterdamu. V delu z izvornim naslovom “Remembering the Nights in Safe Haven” se avtor ukvarja s telesno ekstazo, ki se izraža preko treh fantazijskih filmskih prizorov ob spremljavi ambientalne zvočne kulise, posnetih na manj tipičnih lokacijah v mestu. V sodelovanju z amsterdamsko galerijo Melkweg Expo smo objavili tri kratke filme. K ogledu vas vabimo na spodnjih povezavah.

“Remembering the Nights in Safe Haven” (2020) je kratek film v treh delih Iztoka Klančarja. Umetnik si je za iztočnico dela izbral nenadno izginotje nočnega življenja kot posledica pandemije covida-19. Pred tem so klubi za dokajšnji del queer skupnosti pomenili prostor, kjer so se srečevale sorodne duše in so se za trenutek lahko znebili družbenih spon ter se stopili v kolektivno omamo noči, v kateri vladata poželenje in strast. Prenehanje nočnega življenja ima po mnenju Klančarja katastrofalne posledice na mentalno stanje ljudi okrog njega, saj ni več ventilov v obliki zabav, s katerimi bi sproščali frustracije, ki so posledica vsakdanjega življenja.

Zgodba v filmu je nastala na podlagi opazovanj in pogovorov z različnimi ljudmi iz queer skupnosti o problemih, ki jih je prinesla današnja kriza. Tri filmska poglavja sestojijo iz fantazijskih prizorov in performansov, ki prikazujejo čustvena stanja, v katerih se trenutno nahajajo mnogi izmed nas. V povezavi z zvočno krajino, je lajtmotiv filma strast, ki privede do spolne zadovoljitve. Prizori, ki bi ponavadi spadali v dekor nočnega kluba, se zdaj odvijajo po manj tipičnih krajih v Amsterdamu ali pa so zgolj ostali spomin, z mestom kot kuliso.

Trije deli kratkega filma bodo 13., 14. in 15. novembra začasno objavljeni na kanalu Vimeo galerije Melkweg Expo, vsak dan en del od 17. ure dalje.

1. del: https://vimeo.com/melkweg/after-hours

2. del: https://vimeo.com/melkweg/skin-hunger

3. del: https://vimeo.com/melkweg/the-rite

Ekipa

Režija, kamera, montaža: Iztok Klančar
Zasedba: Belle Dommage, C Stein, Valerii Pryshchepa, Oleksandr Pryshchepa
Glasba: Lifecutter
Kostumografija in rekviziti za dela ‘Skin Hunger’ in ‘The Rite’: Bianca Huisman

Režiser

Iztok Klančar je avdiovizualni umetnik, fotograf in učitelj katerega delo za lahko definira z žanrom ‘psihodrame’. Gre za subjektivno pripoved ob spremljavi atmosferske elektronske glasbe, ki prikazuje notranje svetove in konflikte. Klančarjevo delo ima instinktiven značaj in kritično pretrese komodifikacijo našega načina življenja. Avtor to poskuša doseči s pomočjo filmskih vlog, v katerih je poudarjena svojevrstna seksualnost.

Zasedba

Belle Dommage je drag performer, ki predstavlja čutno nočno bitje, v katerem se mešajo tako moški fetiši kot hiperfeminilnost. V vlogi performerja brez odra tavajo skozi mesto in iščejo užitek. Njihov videz je androgin in vznemirjujoč, s koreografijo, ki je prisvojena varianta plesa kabuki. Le-ta izraža Dommagino čustveno vzdušje, ki ga na koncu popolnoma prevzamejo njihove različne osebnosti.

C Stein se v kratkem filmu pojavi kot v okolju, ki je kombinacija od človeka nastale narave ter industrije. Gre za svojevrstveno kulturna krajina, ki je zelo značilna za obrobje Amsterdama. Stein se preda svoji avtoerotični fantaziji, v kateri abstraktni rekvizit iz tekstila predstavlja zamenjavo za njegovega ljubimca in človeški stik.

Valerii and Oleksandr Pryshchepa sta se iz Ukrajine na Nizeozemskem nastanila kot LGBTQ begunca. V delu predstavljata ljudi, ki so se rodili na ‘napačnem’ koncu sveta z ‘napačno’ spolno usmeritvijo. Pred koronsko krizo sta bila brata svojevrstna obiskovalca gejevske scene, kjer sta na ljudi napravila vtis z neizmerno energijo in optimizmom. V filmu plešeta tako kot tedaj, le da se zdaj nahajata v izpraznjenem nočnem klubu.

Glasba

Lifecutter je psevdonim slovenskega glasbenega producenta, ki se giblje v podžanrih elektronske glasbe od industriala, hrupa, glasbenega eksperimenta do tehna ter ambientalne glasbe. Njegovo delo se izraža fizično, v smislu poudarjanja mas, ki poslušalca prevzamejo s fetišističnim in seksualnim ozračjem. Lifecutter in Klančar sta sodelovala v preteklih projektih, kot so glasbeni spoti, vizualije in video instalacija z naslovom ‘Safe Place’.

Kostumografija in rekviziti

Bianca Huisman so priskrbeli kostumografijo in rekvizite v dveh delih filma (‘Skin Hunger’ in ‘The Rite’). Izhodišče svojega dela Huisman črpajo v strogem verskem okolju (ti. nizozemski ‘bible belt’), kjer so odraščali. Pomemben vpliv na njihovo delo tvori tudi njihova nebinarna in queer identiteta.