Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Qiu Miaojin – Poslovilna pisma z Montmartra  najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

»Za vse sem kriva jaz! Nisem razumela. A dovoli mi, da na temeljih svojega življenja s pisanjem zgradim košček zemlje iz besed, naj ti pomagam znova najti središče, prav?«

Tajvanska pisateljica Qiu Miaojin (1969–1995) se je po dokončanju elitne srednje šole v Tajpeju vpisala na Nacionalno univerzo na Tajvanu, kjer je diplomirala iz psihologije. Pisala je kratke zgodbe in leta 1991 izdala prvo knjigo.

Leta 1994 je izdala knjigo Eyu shouji (Krokodilovi zapiski). Nato je odšla v Pariz in na univerzi Paris VIII pod vodstvom Hélène Cixous študirala klinično psihologijo in feminizem.

Leta 1995 se je z nožem zabodla v srce. Za seboj je pustila zadnje delo Poslovilna pisma z Montmartra, »roman«, sestavljen iz v veliki meri avtobiografskih pisem, v katerih pripovedovalka, katere identiteta je pogosto zabrisana, popisuje burno razmerje med dvema mladima ženskama, njuno spolno prebujenje, njun postopni razhod in predvsem razdejanje, ki ga ločitev pusti za seboj. Pisma so uvid v življenje, razpeto med več kultur, jezikov in spolnih identitet.  

S pisanjem, ki je hkrati intimno, lirično, duhovito, intelektualno in eksperimentalno, je Qiu Miaojin ena izmed najbolj inovativnih modernističnih pisateljic v kitajskem jeziku v zadnjih desetletjih. Njena dela so na Tajvanu hitro dosegla kultni status in imajo po vsem svetu še danes veliko množico sledilcev in privržencev.

»Drugi uspehi, ki jih bom dosegla v življenju, niso pomembni. Samo če bom ustvarila vsaj eno delo, ki bo doseglo cilj, h kateremu na svoji umetniški poti že od začetka vseskozi stremim, moje življenje ne bo zaman.«

Prevajalka Katja Kraigher je med študijem sinologije in francoskega jezika živela na Kitajskem in v Parizu. Zadnje desetletje živi v Sloveniji in prevaja različna dela iz francoskega, kitajskega in angleškega jezika.

/ odlomek /

Xiao Yong,

edina oseba, ki sem se ji v celoti predala, me je zapustila. Ime ji je Xu. Še Zajček, utelešenje najine triletne poroke, ki mi ga je pustila v Parizu za družbo, je kmalu zatem zapustil ta svet. Vse v samo petinštiridesetih dneh. Zajčkovo mrzlo truplo zdaj spokojno leži ob mojem vzglavniku. Ob njem sloni lutka Pujsa, ki mi jo je Xu poslala za družbo. Včeraj sem vso noč objemala njegovo snežno belo telo in tiho hlipala pod odejo …

Xiao Yong,

vse dneve in noči sem neutolažljivo žalostna, ne zaradi napak tega sveta ali muk razrvanega telesa, temveč zaradi krhkosti svoje duše in zaradi ran, ki so ji bile prizadejane. Žalostna sem, ker mi je bilo prizadejano toliko gorja, žalujem, ker lahko drugim in svetu toliko dam, svojega življenja pa ne morem niti malo izboljšati. Svet ni nič kriv, kriva je krhkost naših duš, ne znamo se izogniti ranam, ki nam jih zadaja svet, zato je naš duh trajno bolan.

Xiao Yong,

tako kot ti imam ideal ljubezni, ki ni uresničljiv. Predala sem se enemu človeku, pa svet tega ni sprejel, zanj ta moj dar ni bil vreden omembe, celo posmehoval se mu je. Kako kaj takega ne bi ranilo krhke duše? Xiao Yong, na svetu ne sme več biti zadajanja bolečine, prav? Kaj če bi enkrat za vselej prenehali s to bolečo igro?

Xiao Yong,

v življenju si ne želim več graditi idealne ljubezni, hočem samo malo bolje živeti. Nočem več prejemati ali zadajati ran, ne maram, da je na svetu toliko bolečine. Če misli svet še naprej ostati tako poln ran, pa ne maram več živeti v njem. Hrepenenje po idealni ljubezni ni več tako pomembno, pomembno je, da živim življenje, v katerem me ne more nihče več raniti.

Xiao Yong,

zaupam ti in blizu si mi. A kako naj bo moje žalosti konec, ko sem sama tu? Če se pobotam z vsemi ljudmi na svetu, ki sem jih prizadela in so me prizadeli – bo konec moje žalosti? Zakaj je svet tako poln bolečine, moja duša je je pretrpela že toliko – ali lahko sploh še vzdrži? Kako naj prebavi vse te rane? Ali jih lahko prebavi in izvrže, da se znova razpre v novo življenje?

Xiao Yong,

morda je svet že od nekdaj tak. Upaš, da nečesa ne bo razbil, pa prav tisto zdrobi v prah. A svet ni nič kriv, ves čas ostaja enak in ves čas drobi; svet ni nič kriv, samo jaz sem ranjena, toda ali res lahko prebavim vse te rane? Če jih ne bom, bodo vse življenje ostale odprte. Se lahko moja žalost in rane izločijo, se lahko umirijo? Bom lahko v svojem srcu resnično odpustila življenju in postala močnejša?

Xiao Yong,

v tem svetu si stojiva ob strani, zato nisem sama. Tvoj pogled na življenje mi je blizu in ljub, razumeš moje življenje in me imaš zelo rada. Vendar se moram spremeniti, kajne? Ne vem, kako naj se spremenim, rada bi postala nekdo drug, to je edino, kar lahko dobrega storim zase. Vem, da moram spremeniti identiteto, zaživeti pod drugim imenom, moram jokati, moram postati drugačna.

Xiao Yong,

ne hrepenim več po večni in idealni ljubezni, ne zato, ker vanjo ne bi verjela, a v obeh primerih, ko bi jo v življenju lahko imela, je obnemogla, jaz pa sem dozorela, odcvetela in ovenela. Xiao Yong, do konca sem izgorela, do konca sem se razcvetela. Prvič je šlo vse v nič, ker sem bila premlada, drugič, ker sem bila že prezrela in sem prehitro opešala. A čeprav sem zacvetela samo za kratek hip, sem se razcvetela do konca, in ostala mi je le še odgovornost osmisliti ti pohabljeni ljubezni, ker še živim …

Prvo pismo

27. april

Xu:

Danes je sedemindvajseti april 1995, ura je tri zjutraj, pri tebi na Tajvanu devet. Zajček je umrl šestindvajsetega opolnoči, sedemindvajset ur je od takrat. Nisem ga še pokopala, skupaj s škatlo je še pri meni v sobi. Ker si me prosila, naj ga ne vržem v Seno, mu bom poiskala majhen grob. Nisem še našla pravega kraja.

Teh sedemindvajset ur sem samo ležala v postelji, kot da spremljam Zajčka, medtem ko še enkrat umira. Zaprla sem se v sobo, da lahko po mili volji mislim nate in nanj. Že več kot mesec dni nisem mogla brez sovraštva in prizadetosti tako močno misliti nate, te potrebovati, si te želeti, saj je bila bolečina premočna. Prav tako ti nisem mogla kakor prej izliti misli na papir, saj so pisma, ki ti jih pišem, kot sem ti že povedala, oblika silovite ljubezenske želje …

Odločila sem se, da Zajčkova smrt ne bo zaman, dati ji moram smisel, sicer je ne bom mogla pustiti za sabo, ne bom vzdržala, ne bom mogla več živeti. Rekla sem si, ali bom zanj napisala knjigo, ne bom več pisala tebi in bom utišala svojo ljubezen, ali pa te bom zanj še naprej ljubila, brezpogojno ljubila, in ti spet kakor tisti konec leta pisala popolnoma simetrična in neobrzdana pisma, polna besed žgoče ljubezni.

V eni sapi sem naslovila trideset ovojnic. To so pisma, ki jih hočem ta mesec najprej napisati tebi. Kakor tisti konec leta se hočem zate cela posvetiti pisanju.

Zavidam ti. Zavidam ti, da si si pridobila vso ljubezen lepe duše, ljubezen, ki še lahko raste, se še lahko prilagaja, se še lahko pobere po preizkušnjah, je še živa in še lahko rodi nove stvari.

Prosim, naj ti to ne bo v breme. A toliko je še stvari, ki ti jih hočem dati, in ne morem drugega, kot da ti jih dam. Sok še ni do konca iztisnjen, vse bolečine še niso pretrgale niti, ki sem jo privezala nate, zato se vračam k tebi in ti pojem. Čeprav si v nit že zarezala, da se je skoraj pretrgala in trepeta kot pajčevina v vetru, in čeprav ne vem, kdaj ji boš z morilskimi rokami zadala zadnji udarec, se je bom oklepala, dokler bom zmogla, in ti z vsem srcem pela pesmi.

Xu,

naj bom zdaj jaz bivol, tako dolgo si bila moj bivol, pravila si, da je biti bivol sreča. Prosim te le, nehaj ves čas početi in govoriti le negativne stvari, pred katerimi lahko ranjeni bivol samo zbeži, prav? Pripravljena sem biti tvoj bivol, samo pustiti mu moraš prostor, kjer bo lahko ostal, kjer bo lahko udobno počakal, prav? Če si še tako neusmiljena, vendarle ne moreš biti tako brezsrčna, da bi odgnala bivola, ki si ga ljubila in te je ljubil skoraj tri leta? Bi prenesla, če se ne bi več pojavil pred tvojimi očmi, če bi nehal obstajati? Ta stari bivol res ni več vreden tvoje skrbi, tvoje pozornosti? Že tri leta te noro ljubim, predala sem se ti dokončno in popolnoma, tri leta te iz dna duše tako zelo ljubim, da se še danes vsi moji majavi koraki in vsi moji skuštrani lasje namenjajo vrniti k tebi in te še naprej tako ljubiti. Je tak star bivol res samo še eden izmed množice ob cesti? Povej mi, če za bivola, vajenega preizkušenj, ves čas skrbiš, če mu daš vsaj nekaj krme, ali ti res ne more dati življenja, usode in ljubezni, kakršnih si želiš?

Po vsem, kar sem v tem obdobju pretrpela, po vsem, kar sem videla pri drugih, mi ostaja le ljubezen, ki kljubuje vsem viharjem. To je edina stvar, ki jo še želim braniti, edina stvar, ki jo še želim dajati, vzdrževati in zalivati, ne glede na ceno. Samo resnična ljubezen lahko prestane vsako preizkušnjo. Hrepenim po odnosu, v katerem se par prebije skozi vse viharje in še naprej stoji pokonci, z roko v roki. Hrepenim po ljubezni, ki znova in znova daje, ki kljub valovanju let, kljub eroziji časa ostane živa. Xu, nisem več mlada, lahkomiselna, zaletava in otročja, vse, kar si želim, je biti bivol, večno predan in neomajen bivol, ki te bo resnično ljubil in na katerega se boš lahko v življenju resnično zanesla. Danes si ga živo predstavljam pred očmi, lahko bi ti ga pokazala, da bi videla, kako velikanska je sila moje ljubezni, prisežem, da ti bom pokazala, kakšen bivol lahko postanem. Tak, da se boš lahko zanesla nanj. Vem, kakšen mora biti.

»Če je ljubezen med dvema večna, zakaj bi bila skupaj dan in noč?« Stavek, ki mi je bil v preteklosti tako pri srcu, zdaj pa imam zares priložnost, da ga uporabim tudi sama.

V letih od 1992 do 1995 sem precej zrasla, bolje sem spoznala in izkusila zakone ljubezni, kajne? Ampak moje srce še vedno enako plameni, Xu, ti ne veš, kako malo mi je mar, da si me zapustila in odšla z nekom drugim, briga me, komu in kolikim si dala svoje telo. Jasno mi je, da te kljub tvojim odhodom in tvojim izdajstvom ne morem nehati ljubiti, zame si še vedno ista, ne moreš biti drugačna. To je najpomembnejše, kar ti moram povedati, in največja preizkušnja, ki sem jo prestala v zadnjem mesecu. Težko mi je bilo, a sem prišla na drugo stran in moja ljubezen je ostala, še globlja, bolj ponotranjena in bolj nezadržna.

Prav zato sem lahko do tebe še naprej odkrita, zato ti sploh še lahko pišem taka pisma, razumeš? Na tisoč načinov mi lahko pokažeš, da me ne ljubiš, lahko me stokrat izdaš, nič ne bo zajezilo moje ljubezni do tebe, nobene bridkosti, nobenih ovir ne bo med nama, če se spet srečava. V preteklosti ne bi mogla izreči česa takega, danes lahko to prvič storim. Zajčkova smrt me je odnesla na dno brezna, pokazala mi je, kako močna je moja potreba, da te ljubim, in kako močno te lahko ljubim.

Če te bom v tem življenju še kdaj videla, prav nič ne bo omajalo mojih čustev, če mi iz kakršnega koli razloga ne boš več pripadala, tudi če se boš poročila in imela otroke. Večno boš tista, pred katero bom pokleknila, takoj ko jo zagledam, in njeno telo prekrila s poljubi. Tista, ki si jo celo želim. Če pa me še vedno ne boš hotela, bom morda zaživela s kom drugim. Moja duša je polna silovite ljubezni, moje telo je v obdobju, ko je želja na vrhuncu. Če me hočeš, ti lahko ostanem zvesta, lahko zadržim telesne želje, in jim ugodim, kadar boš ti tako hotela; če me nočeš, pa bom že vedela, ni treba, da mi poveš, telesu in življenju bom pustila, da si želita koga drugega, zgradila si bom trdno in polno odraslo življenje, v katerem bom lahko užila in ustvarila še več stvari. Vendar je moja duša odločena, da bo vedno pripadala tebi, te vedno ljubila in govorila s tabo. Če duša in telo ne bosta mogla ostati složna, če duhovnih in telesnih želja ne bom mogla usmeriti v isto osebo, bo to moja tragedija, pripravljena sem nositi tako breme, če moram še naprej živeti, ničemur se ne morem odreči, saj oboje potrebujem, če hočem uživati in ustvarjati, kot znam in želim.

Vprašala si me, kaj pomeni »predanost«. Predanost je, da ti dam dušo in telo, da ti ju izročim in si hkrati želim tvojo dušo in telo. Vprašala si me, zakaj prav ti, zakaj ne kdo drug? Zato, ker svoje duše in telesa ne morem tako v celoti predati nikomur drugemu, ker si ne morem tako dokončno želeti duše in telesa nikogar drugega.

Govorim iz izkušnje. Prav gotovo lahko ljubim številne ljudi, ki me prav tako ljubijo, z dušo ali telesom, a vem, da ta ljubezen nikoli ne bo tako globoka in absolutna, kot je ljubezen do tebe, nikoli si ne bom mogla želeti, da bi pripadala komu drugemu, tako kot si želim, da bi s telesom in dušo pripadala tebi. To ni mogoče, to je vprašanje stopnje, nihče ne more doseči stopnje, na kateri si ti. Ali veš vse to? Zato si ti, edino ti, nihče drug ne more priti tako globoko v mojo dušo in telo. Nočeš me več, ne ljubiš me več, ne pripadaš mi več, a vendar ti moram na glas povedati, da najine ljubezni, najine pripadnosti, najinega dajanja, najine medsebojne odprtosti, najine globine komunikacije z dušo in s telesom nihče več ne more doseči in nadomestiti. Moram ti povedati, ti si tista, ki je prejela največ Zoëjine duše in telesa, pa tudi tista, ki je najbolj ljubila in razumela mojo dušo in telo, in prav zato, ker si edina, ki me je tako ljubila in sprejela, edina, ki je razumela mojo pesem, se je lahko Zoë šele v tvoji dlani zares v celoti razgorela … Kako te ne bi ljubila? Prav zato je moje življenje tako tegobno in razdejano, zdaj ko si me zavrgla in ne morem več goreti! Odredila si, da sem človek, ki te ne more spremljati na poti, morda lahko v moje življenje vstopijo drugi, morda mi lahko dajo več, kot mi lahko danes daš ti, morda me lahko bolje razumejo, a še vedno ti moram povedati, tega, kar si mi dala, globine najine komunikacije in najine ljubezni, tega na veke vekov nihče več ne more doseči, to je edinstveno. Zato te bom, kljub temu da ni več upanja in da mi ne vračaš ljubezni, z vsem, kar premore moja duša, še naprej ljubila.

Tu es le mien, je suis le tien.

Večno si moja in jaz tvoja, nihče te mi ne more vzeti in nihče ti me ne more vzeti.

Praviš, da imaš občutek, kot da hodiš po puščavi, in zdi se mi, da do mene nisi povsem ravnodušna, brezčutna, hladna, najpomembneje je, da vem, da je v tebi vsaj še malo dovzetnosti, tako si lahko prigovarjam, da ti še imam kaj dati.

Ne vem, ali sem tega še sposobna, ne prenesem misli, da hodiš po puščavi, rada bi ti dala majhen košček trdnih tal, na katera lahko stopiš, ali pa vsaj majhno oazo, ki ti bo v daljavi vlivala upanje, da ne boš več tavala po resničnosti ali blodila po svojem umu. Za vse sem kriva jaz! Nisem razumela. A dovoli mi, da na temeljih svojega življenja s pisanjem zgradim košček zemlje iz besed, naj ti pomagam znova najti središče, prav?