Pozdravljeni!

Vabimo vas spletno premiero predstave Ime mi je Damjan, Suzane Tratnik. Predstavo si boste lahko ogledali na povezavi, ki jo bomo objavili v četrtek, 9. aprila, ob 19. uri.

IME MI JE DAMJAN

Režiser in dramaturg: Alen jelem
Kostumografuinja: Maja Ljubotina
Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek
Glasbena opremljevalka: Xenia Jus
Damjan: NEVA JANA FLAJS
Vlado, socialnidelavec (glas v ozadju): Tomaž Gubenšek
Svetovanje pri oblikovanju maske: Andrej Gabron
Maskerka, frizerka in garderoberka: Urška Zorčič
Scenografska rešitev: Alen Jelen
Tehnični vodja: Metod Rosman
Tehnično scenska ekipa: Januš Aleš
Luznar, Blaž Štrukelj

»Lepega dne je pač šel tja na urad in se preimenoval v Damjana, ne da bi mu kdo upal ugovarjati.«Damjan je devetnajstletnik, na svojstven način izgubljen na križišču spolnih identitet in usmerjenosti. Je pa upornik, ki mu nikoli ne zmanjka razlogov: starši ga ne razumejo, šola mu ne diši, prijatelji ga lomijo, punce so svojeglave. Poleg vsega pa je svet že tako in tako narejen za druge, za »tavisoke«, ki jim je že vse prištimano in na pladnju prinešeno, zato sploh nima smisla, da bi se človek, ki se je rodil kot »tanizki«, v življenju kaj preveč pretegoval.Zato ni čudno, da Damjan nad žurira, pozabi na probleme in kaj popije. In takrat se ga ne sme dražiti, ker znori. Pa saj vsak znori, če se ga nažre, damjan pa še posebej, gotovo ima kakšne probleme. Ko se je stepel s svojim fotrom, je bila cela štala doma in mat se je zbala, da se bosta foter in Damjan pobila. To bi bilo škoda, če bi se pobili, saj so v resnici čisto v redu familija. Zato je Damjan pristal pri psihologu, čeprav ni vedel, kako se je treba tam obnašati in kaj hoče psiholog ob njega. A je le nekaj izvedel, o neki vezi med njim in fotrom, ki naj bi ju vlekla skupaj in narazen. Skupaj in narazen.Obiski pri psihologu Damjana niso umirili in pozneje ga starši na skupino za samopomoč , kjer naj bi mu vsak način odprli glavo – in Damjana nič ne briga, če bo zdaj zasmrdelo. Tako se je znašel v skupini pijancev in džanksov, luzerjev, s katerimi tudi pove. Velikokrat odpre usta samo zato, da bodo drugi vedeli, kaj se pravi počenjati pizdarije. Kaj pomeni poznati klošarje, pijance, kurbe, direktorje, pedre, slovence in čefurje – vse od najvišjih do najnižjih. Damjan mimogrede razkrije paleto razrednih obarvanosti in z levo roko pokaže svoje mestona njej. Seveda ni tako butast, da ne bi vedel, kam sodi: v ljubljanske Moste. In tam bo najbrž ostal do konca svojega življenja. Ko se je ubeležil terapevtske skupine, se je sicer zaklel, da bo molčal, sedel bo tam in bo tiho ko rit, saj se med norci ni znasel po svoji volji. Za udeležbo na skupini je tastarim dal en sam pogoj: da se sme imenovati Damjan. Kljub temu na skupini za samopomoč rad odpira usta in kaj pove, že zato, da bi jih s svojimi prigodami zaprl drugim in da bi Vlado, socialni delavci in vodja skupine, imel kaj zapisati. Hlastnost in ritmična neučakanost Damjanovega pripovedovanja je sicer samo podvojitev junakovih osebnih značilnosti, ki tako prikliče vzdušje njegovega sveta. To je razlomljen svet odraščajočega devetnajstletnika, prevelikega otroka in premajhnega odrasleža, ki svojo avtonomijo vzpostavlja na skrajen, brezkompromisen in hkrati zelo samoten način – skozi odpoved svojemu imenu in pripisani ženski identiteti. Lepega dne je pač šel tja na urad in se preimenoval v Damjana, ne da bi mu kdo upal ugovarjati. To je bila res dobra fora, še njegov prijatelj Roki se je hotel preimenovati, pa si ni upal. Preimenovanje res ni za vsakega, Damjanovi tastari so znoreli in cele Moste so ga opravljale. Pa je možato prenesel vse posledice in trdno nosil svoje novo ime. Ime, ki so mu ga starši dali ob rojstvu, je povedal samo njej, ki jo je imel zares rad. Nela ga je namreč sprejela takega, kot je. Čeprav ji je nekoč v pijanosti prerezal žile – ampak to se zgodi, če preveč popiješ, folk pa potem širi neverjetne zgodbe o tebi. Žal pa je njegova draga Nela, bodoča socialna delavka, včasih znala bititako prekleto zakomplicirana in videti probleme tudi tam, kjer jih še ni bilo.Damjan se zaradi svoje privzete moške identitete seveda sreča z getoizirano kulturo drugačnih spolnih izbir na družbenem robu, ki pa je nalašč noče prepoznati za svojo. Damjan hoče biti in postati gospod tako ali drugače. Ker je to njegov edini zares razpoznaven in jasen življenski cilj, so mu vse margine tuje in odvratne. Zato si tudi kot redni obiskovalec roza diska, ki z veseljem prijateljuje s pedri in lezbijkami, pripiše normalnost in povprečnost – tisti, ki v njem vidijo neprilagojenega čudaka, so si sami krivi za to. No, pa saj ga vsi sprejmejo. Če pozneje izvedo, da je pravzaprv ženska, je že prepozno. Čim Damjan odpre usta, je vse urejeno, saj zna nasmejati staro in mlado, tiste iz mesta in tiste iz vasi … zato njegove spolne različnosti ali usmerjenosti ni mogoče obdelovati ne »programsko« ne »terapevtsko«.Damjan je vendar upornik, ki se v svetu razkroja veliko bolje znajde; zdi se mu samoumevn in v njem ne vidi prvzaprav nič shizmatičnega, saj se mu zoperstavlja – oziroma se mu nalašč prilagaja – s svojo potjo, z Damjanovo potjo, na kateri je imel veliko opravka s socialnimi službami, kapsi, psihologi, in podobnimi zastopniki socialnega reda in miru. Zato se mu vse zgodbe, ob katerih bi romantični um klonil, razsvetljenski pa se angažiral, zgolj zgolj vsakdanji dogodki v »centrifugi mojega lajfa«. Tako Damjan v skupini za samopomoč besno, ihtavo, a tudi navdušeno žene centrifugo svojega življenja; nenazadnje je dobil priložnost, da lahko govori, vsi drugi pa ga pozorno poslušajo. Z zabavami zgodbicami, butastimi štosi in Lokalnimi škandalčki razpreda o svojem bivanju in razdre tudi kakšno travmatično točko svojega lajfa. Saj namen prevzemajoče zabavljivosti nikakor ni le prekrivanje ali lajšanje junakovih oziroma junakinjih otroških travm in drugih nevšečnostih, ampak povezovanje pripovedi v polnovredno izjavo. Ki je pa junak noče izkorsistiti za spremembo v slogu »osebnostne rasti«. Prav narobe. Potem ko je povedal , kaj je njegova najhujša kronična bolezen, kako je naučil pameti Sineta, Brineta in Joca iz Most, zakaj ni postal športnik, pa tudi ženska ne … Po vsem tem je ugotovil, da se na skupini za samopomoč še najbolje počuti. Počuti se kot gospod, ki samo poležava in poseda. Še preden so pošteno položili terapevtske roke nanj, si je Damjan že uresničil svoj življenjski cilj – nalašč.Zdaj se v skupini za samopomoč, kamor so ga na silo vpisali njegovi tastari, počuti odlično. In z veseljem bo še enkrat pognal centrifugo svojega lajfa in razkril, kaj se pravi za vsako ceno stopati po svoji poti.