Tamare Doneva: MISTERIJ ŽENE
Vabljeni na ponovitev:
torek, 21. december 2010, ob 21h v Galeriji Škuc, Ljubljana
Vstopnice: 10€, 7€ (za članice Kluba Monokel in Lezbično-feministične univerze) in jih lahko rezervirate na info@skuc.org ali na 01 430 35 30.
Režija: Alen Jelen
Dramaturgija: Tamara Doneva
Kostumografija: Nives Smola
Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek
Igra: Vesna Jevnikar
Monodrama Tamare Doneva predstavlja kompleksnost življenja Zofke Kveder, vpetost v družinsko in družbeno stvarnost, njen odnos do hčere Vladoše in njene nesrečne poskuse ljubezni. Začetek drame je začetek Zofkine osebne tragedije in začetek njenega propada, ki se začne s tragično smrtjo najstarejše hčerke Vladoše. Njena smrt Zofko zlomi in postane izhodiščna točka za obračun s svojim življenjem za vrednotenje in prevrednotenje njene pisateljske ter kulturno družbene poti in osebnih materinskih in ljubezenskih kataklizem. Zaradi svoje odkritosti, naturalistične doslednosti pri pisanju, ki ni dopuščalo zavijanja v leporečje, ampak je sledilo krutim resnicam dejanskega stanja družbe in življenja v njej, je bila osovražena tudi kot umetnica. Vse življenje je bila razpeta v želji, da bi bila popolna kot umetnica, žena in mati, a je na koncu prišla do spoznanja, da ni uspela v ničemer. Monodrama je pripoved o ženski, ki do izmučenosti ostaja zvesta sebi.
Tamara Doneva je navdih za monodramo dobila ob prebiranju osebnih pisem Zofke Kveder. Med ohranjeno korespondenco je tudi poslednje pismo, ki ga je že mrtvi hčeri Kvedrova pisala dan po njeni smrti. Pismo je polno materinske ljubezni ob izgubi najdražjega otroka ter boleče obžalovanje zaradi številnih napak v razumevanju med materjo in hčerko. Kot lahko beremo v študiji Vladke Tucovič, je ta Zofkin zapis pretresljiv dokument začetka življenjskega zatona, je dokaz njene materinske ljubezni in življenjskega udarca hkrati, od katerega si ni nikoli več opomogla. Zofka je v tem pismu sama podala nekakšno analizo svojega problematičnega odnosa v Vladošo, iskala vzroke za njune nesporazume, iz obžalovanja je obtoževala samo sebe in si očitala, da se od nje ni niti poslovila, ko je hči odhajala v Prago, da ji ni poslala niti denarja in izročila babičinih pisem in da ji je odrekla hrano ter ljubezen… In prav na dan, ko je Zofka Kveder prejela vest o smrti Vladoše in fotografijo njenih posmrtnih ostankov, se pričenja zgodba monodrame.
Ustvarjalci predstave Zofko Kveder predstavljajo v najintimnejših trenutkih njene neizmerne bolečine in osamljenosti. Predstavljajo pa jo tudi kot borko za resnico, ki ni klonila ob vsem trpljenju in zavračanju.
Avtorica in dramaturginja monodrame Tamara Doneva
Tamara Doneva se je rodila 04. maja 1967 v Postojni. Že med študijem na Filozofski fakulteti (Primerjalna književnost in literarna teorija) je delala na Radiu Študent, po koncu študija pa kot urednica in novinarka pri raznih časopisih, poučevala na gimnaziji, bila režiser dnevnega programa na Televiziji Slovenija, ter kot urednica, scenaristka in režiserka na Televiziji Slovenija. Kot pisateljica je že v času srednješolskega šolanja napisala in režirala dve poetični drami: leta 1984 v gledališču Svoboda v Postojni dramo z naslovom ASFODELSKI TRAVNIK, leta 1986 pa prav tam poetično dramo BALADA ZA TARYO. Kasneje so sledile knjižne izdaje: novele SEMIRAMIDNI VRTOVI (1986), zbirka novel LENORINA JAHALNA ŠOLA (1990), roman DNEVNIK GOSPE ANGELE (1994), zbirka novel JUTRO, PROGA IN PES (1997), drama SEME ZA BEGONIJE (2001), roman IGRA (2004), pravljica JEZERSKI SAM (2006). Napisala je številne scenarije za otroške igrane nadaljevanke in filme: ZAJČEK BINE (17 oddaj), NATIONAL GEOGRAPHIC JUNIOR (7 oddaj), SEJALCI SVETLOBE (10 oddaj), SEJALCI BESED (5 oddaj), MUZIKA JE TO (25 oddaj). Scenariji za filme: KOSILNICA (2006), BELA GOSPA (2007) in scenarij ter režija za igrano dokumentarni film PREDSTAVA ZA TEMNO NEBO (2009).
Vesna Jevnikar, dramska igralka
Rojena je bila v Ljubljani 22. januarja 1964. Svoja otroška leta preživi v Šmartnem pri Litiji, šolska pa v Kranju, kjer leta 1982 maturira na tamkajšnji gimnaziji. Istega leta uspešno opravi sprejemni izpit na AGRFT, smer dramska igra. Študij zaključi z vlogo Hedde Gabler v istoimenski Ibsenovi drami in diplomira marca 1987. Že kot otrok se sreča z gledališčem in filmom. Nastopi v takrat še amaterskem Prešernovem gledališču v predstavi Ivana Cankarja Hiša Marije Pomočnice in v filmu Sreča na vrvici. V gimnazijskih letih sodeluje v mladinski skupini PG Kranj pod vodstvom Lojzeta Domanjka. Prvi profesionalni nastop opravi že med študijem v Mestnem gledališču Ljubljanskem kot Betty vpredstavi A. Millerja Lov na čarovnice. V času študija še večkrat sodeluje s tem gledališčem ter posname kar nekaj filmskih in televizijskih vlog. Oktobra 1987 dobi status “svobodnega umetnika” in ga ohrani do junija 1990, ko dobi angažma v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. V tem času sodeluje v različnih gledališčih po Sloveniji in odkrije ljubezen do lutkovne umetnosti. Celjskemu gledališču ostane zvesta do jeseni 1997, ko ponovno za kratek čas zajadra v “svobodo”. Avgusta 1998 sprejme angažma v Prešernovem gledališču Kranj, kjer vztraja še danes. Ves čas sodeluje tudi z radijem Slovenija, kjer se je nabralo že več sto njenih radijskih zapisov. Za svoje ustvarjanje je prejela več filmskih in gledaliških nagrad.
Alen Jelen, režiser
Alen Jelen je rojen v Mariboru. Po končani srednji šoli se je vpisal leta 1991 na AGRFT v Ljubljani in diplomiral iz dramaturgije. Leta 2008 je diplomiral še iz gledališke in radijske režije pri prof. Dušanu Mlakarju in prof. Alešu Janu. Od leta 2000 umetniško vodi ŠKUC gledališče. Zaposlen je na RTV Slovenija kot režiser v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Med njegovimi vidnejšimi režijami zadnji let so predstave Vincent River, Sinko in Let v Rim. Za radijsko igro Saše Pavček Arija pa je prejel drugo nagrado na iranskem festivalu v Isfahanu (2008). Misterij žene je četrta monodrama, ki jo Alen Jelen režira.
Zofka Kveder, slovenska pisateljica in publicistka
Kvedrova je bila rojena 22. aprila 1878 v Ljubljani, umrla je 21. novembra 1926 v Zagrebu. Zofka Kveder je odraščala v Loškem Potoku na Notranjskem. Zaradi nesoglasij doma se je kmalu preselila v Ljubljano. Nekaj časa je delala v odvetniški pisarni Ivana Šusteršiča. Nato se je preselila v Trst in objavljala pri časopisih Edinost in Slovenka. Leta 1900 je odšla v Prago, kjer je živela do leta 1907. Leta 1904 je začela z urejanjem družinskega mesečnika Domači prijatelj. V Pragi se ji je rodila prva hči Vlada in prav tam se je kasneje tudi poročila z Vladinim očetom Vladimirjem Jelovškom, hrvaškim modernističnim pesnikom. Skupaj sta se preselila v Zagreb, kjer sta se jima rodili še dve hčeri – Maša in Mira. V Zagrebu se je zaposlila v uredništvu dnevnika Agramer Tagblatt in urejala žensko prilogo Frauen Zeitung. Po propadlem prvem zakonu se je drugič poročila s socialdemokratskim politikom Jurajem Demetrovičem. Leta 1917 je začela izdajati Ženski svijet, ki ga je kasneje preimenovala v Jugoslovansko ženo. Po 1. svetovni vojni je bil njen mož Demetrović pokrajinski namestnik na Hrvaškem, tako da je bila takrat Zofka v bistvu prva dama Hrvaške.
Leta 1900 je izdala svojo prvo knjigo Misterij žene. Dramske spise je zbrala v knjigi Ljubezen (1901). Sledile so ji zbirke Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903), Iskre (1905), socialna drama Amerikanci (1908). 1918 je izdala novelo V oblasti teme in roman Njeno življenje. To delo je bilo zadnje, ki ga je napisala v slovenščini. Po tem je pisala v srbskem in hrvaškem jeziku: roman Hanka, Jedanaest novela, drama Unuk kraljevića Marka… Objavljala je tudi v nemških in čeških časopisih. Zofka Kveder je bila izjemno kompleksna osebnost. V svojem življenju ji je bilo zelo težko krmariti med teorijami in izkušnjami. V resnici se ni nikoli našla v teorijah o svobodi. To njeno hlepenje po “biti ljubljena in oboževana” je v resnici viselo nad njo kot Demoklejev meč, ki pa ga je držala v rokah tista druga, emancipirana Zofka, zrasla iz njenih teorij. Nenehna sla po potrjevanju jo je gnala iz brezna v brezno, da se je nazadnje prepustila in šla, sama in osamljena, kakršno se je počutila vse življenje. Vse njeno življenje je zaznamoval njen kontradiktorni odnos do sebe in do njenih bližnjih. Nikoli se ni uspela osvoboditi spon, ki si jih je sama nadela in to prav v boju za osvobojenost. Vse njeno življenje je bilo podrejeno iskanju vloge ženske, a ne toliko ali pa zgolj v smislu politične borbe, kot ji običajno pripisujejo, ampak kot lastno iskanje zadovoljstva, umetniške kreativnosti in seveda ljubezni. Zofkina ljubezen do otrok je bila nenavadna, a je bila v določenih trenutkih groba in kruta. Prav tako nenavadna je bila v zahtevah, da se njene hčere obnašajo po družbenih kodeksih, ki jih je sama zavrgla. Vse svoje nežnosti in ljubezni kot tudi vsa svoja sovraštva in grobosti pa je zmogla – natančno in naturalistično – prikazati v svoji literaturi. Zofka ni niti v vlogi matere želela ustrezati konceptu pojmovanja ženske, ki jo je tisti čas pojmoval kot subjekt, nesposoben samorealizacije, in ki mu je bilo zgolj milostno dovoljeno, da je objekt za realizacijo moških želja. Zofka se dokoplje do spoznanja, da se mora najprej realizirati sama v sebi in šele notranje “urejena” in zadovoljna lahko išče ljubezen pri drugih.
Dr. Manca Košir: ZOFKA KVEDER: PRED-HODNICA ŽENSKIH POTI
Človek je duh samo zaradi spomina; človeški samo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se! André Comte – Sponville
Kot gimnazijka sem zvedela zanjo, kot študentka novinarstva sem postala fascinirana z njo. Z Zofko Kveder, eno prvih slovenskih publicistk in urednic, ki je pred sto leti pisala tako, da še danes ni preseženo: angažirano, inteligentno, pogumno, samosvoje, zavzemajoč se za emancipacijo žensk in drugačen položaj našega spola v družbi. Časopisa Edinost in Slovenka sta zame ostala zgled odlične obravnave ženskih tem in Zofka Kveder predhodnica poti, po kateri danes tako samoumevno stopamo. A ne smemo pozabiti, da je tudi zaradi Zofke in njenih tovarišic na poti ženskega osvobajanja naš korak varen.
Fascinacija z Zofko ima še eno razsežnost. Bolečo. Ko sem se mladenka v NUK zakopala v gradivo o njej, sem ostrmela in takrat ne razumela: kako je lahko izobražena, pametna in pismena ženska tako globoko nesrečna? Neizpolnjena. Tako trpeča kot neuslišana žena in ljubica, tako razbolena kot mati treh hčera in tako kruta do prve izmed njih… Kot človek tako tragična, da je naredila samomor.
Občutljiva tkanina monodrame Tamare Doneva Misterij žene prepleta niti Zofkinega trpljenja v pretresljivo zgodbo, zaradi katere razumem, česar dekle nisem zmogla. Da bi ostal glas te zgodbe živ in bi mlade spodbujal k spraševanju o tem, kdo smo in kaj hočemo biti. Na osebni ravni, na ravni ženskih in moških zadev, na ravni bivanja. Zofka kot naša pred-hodnica še ni imela uhojene poti, ženske danes že vemo, kako in kam: Morda je ljubiti učiti se/hoje po tem svetu. Učiti se zrenja. (O.Paz).
10 let delovanja ŠKUC gledališča
ŠKUC gledališče s premiero monodrame vstopa v svojo deseto leto neprekinjenega delovanja.
Gledališka redakcija pri društvu ŠKUC je bila ustanovljena leta 2000. Prva premiera pa se je dogodila 28. decembra 2000 na Mali sceni MGL.
Praznovanje jubilejna se bo dogodilo 11. decembra 2010 s premiero trpke komedije »Družba na poti« angleškega avtorja Toma D. Bidwella, ki nastaja v koprodukciji z Mestnim gledališčem ljubljanskim.
